"Kdor hoče priti do izvira, mora iti proti toku." (nemški pregovor)

Marsikdo med nami bo najbrž moral iti proti »toku«, ki se nam približuje od Zahoda.

Vendar pa »iti proti toku« najbrž ne pomeni, da smo proti njemu. Vsi, ki si hočemo uzavestiti naš izvir, izvir našega jezika, našega umovanja, bomo najbrž prisiljeni iti proti. Sanj naših dedov, pradedov najbrž ne bomo izsanjali zaradi prilagajanja lagodju, zaradi lažjega sporazumevanja z večino. Še naprej bomo gojili lepo slovensko besedo, ki je prvič bila zapisana že v 10. stoletju, ki je svoj pohod začela v 16. stoletju in je neprestano naraščala kakor hudournik in si utirala pot med svetovnimi jeziki. Misli, besede naših literatov so našle svoje mesto ob evropskih in svetovnih imenih. Povednost naših besed ni nič manj izrazita kot izraznost misli drugih jezikov.

    Tisti, ki pozna naš jezik, naše besede, tisti čuti njihovo izraznost, njihovo moč, njihovo

toplino, pa tudi njihovo nemoč. Naše besede so bile na tuja ušesa, odzvanjale so v ušesih naših ljudi, tako v domovini še bolj pa v tujih krajih. Marsikatero oko se je zasolzilo zaradi mehkobe naše besede. Skozi vso našo zgodovino so se hotele osvoboditi tujega jarma, hotele so zazveneti v domovini, ki bi bila njihova domovina, domovina našega, slovenskega jezika. Preko sramežljivih začetkov nam je skozi stoletja to tudi uspelo.

    Besede, izražene v slovenskem jeziku, so postale polnokrvne. Uporabljamo jih na vseh

ravneh našega bivanja in nehanja. Ta jezik odzvanja v javnih ustanovah, sliši se na ulicah, v naravi; v tem jeziku ustvarjamo politiko, pišemo zgodovino, trgujemo; v njem poteka naše oblikovanje, samoupodabljanje; imamo se radi, pa tudi sovražimo se.

     Vaše štiriletno srednješolsko druženje s tem jezikom naj bi vas notranje obogatilo, da bi ga še bolje spoznali, ga razumeli in ga oplemenitenega posredovali našim sosedom, vašim zanamcem. Druženje s tem jezikom naj ne bi preraslo v moro ali sovraštvo tega jezika, ki nas ga je večina vsrkavala z materinim mlekom. Poznavanje našega jezika naj vam pomaga pri razumevanju in sporazumevanju v tujem jeziku, da bomo kljub »veliki evropski jezikovni družini« ostali samosvoji, pristni, izpovedno močni.

    Končal bi z besedami Ivana Cankarja, kateremu so se že leta 1918 takole zapisale:

»Jaz verujem v to družino svobodnih narodov. Jaz verujem, da bo iz te brezprimerne preizkušnje izšlo prerojeno človeštvo!«.